Galerija Loža Koper Andraž ŠalamunGalerija Meduza Koper Sergej KapusGalerija Herman Pečarič PiranG 12

Ex-tempore Piran 2012

❚ O

bčas

nik

Oba

lnih

gal

erij

Pira

n in

Gle

dališ

ča K

oper

❚

❚ Le

tnik

X ❚

Šte

vilk

a 4

❚ Se

ptem

ber

2012

❚❚

Brez

plač

ni iz

vod

❚ IS

SN 1

854–

0449

❚

Pošt

nina

pla

čana

pri

poš

ti 6

101

KO

PER

– C

APO

DIS

TR

IA *

TIS

KO

VIN

A

2 3

Andraž Šalamun

Benetkeslike

Galerija Loža, Koper, 30. avgust–oktober 2012

O mestu na vodi

Več kot štiri desetletja dolgo umetniško pot Andraža Šala muna (Ljubljana, 1947) zaznamuje obsežna likovna produkcija. Avtor jo v rednih presledkih predstavlja na osebnih razstavah, po­samezna dela aktualne serije pa se pogosto znajdejo v sklopu

skupinskih ali tematskih razstav po Slo veniji ali v tujini. Šalamun velja za izjemno plodnega ustvarjalca.

Njegove začetke v drugi polovici šestdesetih let povezujemo z delova­njem skupine OHO, ki se ji je pridružil že v času študija na ljubljanski filozofski fakulteti. Po diplomi iz filozofije in primerjalne književnosti (1975) je svojo likovno izkušnjo nadaljeval samostojno. V osemdesetih letih je postal eden ključnih predstavnikov nove podobe, ki je imela v Kopru, tudi kraju umetnikovega stalnega bivališča, eno svojih težišč. Izmed del iz tega obdobja iz stopajo ogromna platna, na katerih je avtor oživljal podobotvorje iz prazgodovine.

Tudi vse njegovo kasnejše slikarsko delovanje praviloma do ločajo monumentalni formati, ki jih v izbiri motivov obvladuje zlasti narava, v širokem razponu pomenskih in elementarnih vidikov, občasno pre ki­njena s podobami izbranih živalskih likov. Ko je energetsko zgoščena podoba živali zbledela, je prostor prepustila vzdušju poetične krajine na meji z abstrakcijo. V tematsko zaokroženih serijah sonc, cipres, mahovja ali »kozmičnih« pej sažih je avtor znal vsakokrat z drugačnim, prenov­ljenim zanosom ohranjati energično gestualnost in močan izrazni naboj v podajanju snovne barvitosti, ki prepoznavno določata njegovo umet­nost. V njej je vedno znova čutiti užitek ustvarjanja. Slikanje je njegov element, zatočišče, sreča, a obenem tudi napor, obveza, kateri se ne more in noče odreči.

Zadnji vsebinsko zaokrožen sklop je Šalamun posvetil Benetkam, njemu tako ljubemu mestu na vodi. Na pravokotnih povr šinah platna je z uporabo dveh barv, rdeče in modre, dosegel dramatično lahkotnost v opisu posebne atmosfere tega kraja. Prevladujoča modrina hipnotično vodi pogled po prostoru, od slike do slike, podprta z enakomernim ver­tikalnim ritmom same (avtorske) postavitve. Občutljivega gledalca zna prevzeti do te mere, da ga prestavi iz fizičnega okolja, v katerem so slike obe šene, v parafizični svet, kjer zakone težnosti zamenjajo občutki leb­denja med nebom, morjem in zemljo.

Prepleta umetnikovih vizualno­čutnih vzgibov na slikah se zgolj na trenutke in mimogrede dotakne resničnost; takrat na spod njem robu slik lahko uzremo značilne kraške hrastove kole (beneško bricole), s katerimi so v skupinah po dva ali tri posejane plovne poti Beneške lagune in tamkajšnji kanali. ❚ Majda Božeglav - Japelj

Sergej Kapus

Šivislike

Galerija Meduza, Koper30. avgust–oktober 2012

kjer gledalčeva izkušnja nenehno niha med celoto in podrobnostmi.Kapus svoje raziskave vidnosti, telesnosti in dojemanja lastne iden­

titete povezuje z vizualnimi transformacijami vsakdanjega sveta, ki so ga v času novih medijskih tehnologij in znanstvenih raziskav preplavile fragmentarne posredovane podobe razvite porabniške družbe v njenih posegih po vesoljskih prostorih. Vendar te prevzete podobe znotraj polja slike ne nastopajo samo kot gola čutna danost: njihova druga plat so sistemi urejanja, razporejanja in usmerjanja oziroma sistemi nadzora, kapitala in moči. Tako slikar, ki razmišlja o formalnih vprašanjih in vzajemnosti znotraj slikovnega polja, o problematični poplavi vidnosti in mehanizmih zaslepljevanja in usmerjanja pogleda, na podobno ab­strakten način govori tudi o izkušnjah, ki so bistvene za transformacije vsakdanjega življenja in neposrednega sveta. Izkušnja umetnine je znova postala soočenje z nepopolnostjo in heterogenostjo gledalčevega telesa in jaza. ❚ Igor Španjol (kustos Moderne galerije Ljubljana)

Priprta Likovne vrata zbirke depoja Obalnih galerij

Sergej KapusAquarium (Sanje južnega morja), 1987 akril / platno, 140 x 300 cmZbirka Sodoba slovenska likovna umetnost po letu 1976

Osebnost Sergeja Kapusa je v pravem pomenu besede to, kar označuje po­jem »minornost«, ki sta ga sredi se­demdesetih let v filozofsko­lite rarno

interpretacijo uvedla G. Deleuze in F. Guattari (v delu Kafka, Pour une littérature mineure). Ne gre seveda za minornost kot »manjšinskost«, temveč za mejnost nekega početja in pozicije umetnika v določenem okolju.

Minoritna ustvarjalna praksa torej ni tista, ki ustvarja v manjvredni in slogovno ne po membni govorici, daleč od rezov modernizma in avant­garde. Obratno: takšna ustvarjalnost oblikuje svoje podobitve, če govorimo o slikarstvu, v naj­bolj izčiščenem jeziku. Vendar pa vedno »v meji«, skrita, odmaknjena od insti tucij in največkrat tudi od javnega priznanja. – V mejni ustvarjalni praksi »snov« in »vsebina« nista več odvisni od

njegovo misel »come simbolo di una realtà su­periore« in imenuje štiri temeljne oblike: kôpo, cumulo, drevo, albero, drevo­načrt, albero-mappa in pa načrt­micelj, mappa-rizoma. Pri zadnjem pojmu, ki ga enači z labirintom, gre za anti­ge ne­aloško prispodobo, Deleuzovski rhizome: simbol prepletanja brez reda, brez višjega zakona in instance, ki bi določala razvoj in rast in eno znač­no pot razvoja. Micelična podoba nam govori,

da ni potrebno več odkrivati res nič nosti v eni sami točki: da torej zgodovina in eksistenca nista berljivi skozi okrnjeni konstrukt izbranega obrazca.

Kapusov Aquarium je večsmeren in raz­središčen, v več nivojih: hkrati v več časih in epohah. Da vidimo razvoj naprej in pot – »pri­ključ ke« – v umetnostno preteklost (naj bo to lastna­ali kunsthistorična preteklost). V tej sliki

so vse Kapusove slike, vsi slogi, vsa obdobja; zdaj bolj v ospredju, v optični ravnini platna, zdaj bliže nótranjemu vidu in pogledu, potis­njeni na »črte bega«, lignes de fuite: enkrat bolj goste, v več ravninah, mille plateaux, drugič »očiščene«, z reduciranim pomenom. Tako da zmoremo v istem hipu primerjati različne Kapusove slike, onkraj razmišljanja o progre­sivnosti – napredovanju – od nižjega k višjemu, v smislu piramide in drevesa.

Samotni in odrinjeni minorni individum, njegov umetnostni, erotični, socialni point de départ, in vsi izbrani likovni principi, ki se očitajo v upodobitvah, pa so seveda le en del minornega slikarstva. Drugi in temeljni dejav­nik – agens – so likovni segmenti, ki delujejo »po sebi«, samodejno, t.im. »teritorializacijske« sile /u/prostoritve, povezane z deteritorialnimi posegi­rezi ter vnovično vrnitvijo: reteritoria li­zacijo, ponovno prisvojitvijo slikovnega ekrana. Odtod občutek, da so te slike prostor neomaj­nega žarenja: le champs d’immanence illimité, kjer segmentarni blok izbranih likovnih prvin nikoli ni dokončen, trd, rigiden. In da o vsem odločajo »abstraktni stroji« – machine abstraite, ki se obrača le po svojem ima nent nem redu. ❚ Andrej Medved

aktualnega trenutka, temveč postane bistvena prav čista, imanentna forma. In imanentnost likovnih oblik je najbolj očitna prednost in afi­niteta Kapusovega slikarstva. Njegov slikarski in poetski opus se je od nekdaj zdel »obroben«: kot avtor je veljal le za sopotnika modernistič­nih pojavov v umetnosti zadnjih dveh desetletij. Kajti Kapus je modernist, ki do potankosti pozna historične pre mike avantgarde.

Osnovni likovni princip, če se tokrat od re če­mo podrobnejši slikovni raziskavi, zato za hteva novo branje njegovih – znanih in neznanih ter zdaj ponovno »obujenih« – umetnostnih obraz­cev; ki ne prisegajo le na puristično, men talno ustvarjalnost, niti se vdajajo brezdajnemu užitku pridobitve. V imaginiranju podob je kajpak bolj očiten filozof in intelektualec; slikar ni čutni hedonist.

Govorimo lahko torej o sprotni »deteritori­alizaciji« kot temeljnem načelu Kapusove slike tudi v Aquariumu iz leta 1987: o premeščanju, spodbijanju in osvajanju aktualističnih prosto­rov, da skoznje pridobiš nazaj avtentično telo in prostor pridobitve. – »Prevratništvo«: revo lu ci o­narnost v minornosti, v l’art mineur, je temeljna: da izza vsiljene, ideološke meje, iz province in »odrinjenosti« postane v najčistejši formi evi­denten »rez«, ki ga zahteva – terja – vsaki pravi modernizem.

In prav zato smo omenili labirint kot prispo­dobo te konkretne slike,, ki je po Ecu (v zbor­niku In labirinto, Luoghi del silenzio inparziale) metafora za novo razumevanje umetnostne, socialne in politične celote: metafora civiliza cije in zgodovine. U. Eco razmišlja o simbolnih for­mah, ki naddoločajo človeško eksistenco ter

Sergej Kapus je slikar in pesnik, umetnostni zgodovinar in likovni teoretik. V svojem delu izhaja iz abstraktne tradicije, ki jo raz­kriva kot izhodišče premišljene analize vidnosti. Urejenost in samoumevnost vidnega sveta temeljita na sistemu konvencij in

ureditev, ki organizirajo brezmejno diferenciran protislovni vidni tok. Posameznikova identiteta se vzpostavlja v razmerju do vidnega, zato je urejanje vidnosti ena temeljnih strategij moči. Kompleksna struktura Kapusove produkcije odseva to problematiko: urejenost slikarskega po­lja razpada in se razpušča v diferenciranost detajlov in njihovih razmerij,

Sergej Kapus (Ljubljana, 1950) je diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani na oddelku za umetnostno zgodovino in sociologijo. Že med študijem se je začel ukvarjati z likovno teorijo, naravo vizualnosti in likovno prakso. Je avtor teoretič­nih in kritičnih spisov o modernem slikarstvu, objavljenih v strokovnih revijah in razstavnih katalogih. Leta 1991 je v Moderni galeriji v Ljubljani organiziral razsta­vo Podoba in snov, ki je predstavila pregled slovenskega visokomodernističnega slikarstva sedemdesetih let. Leta 1998 je v založbi Moderne galerije v Ljubljani izdal monografijo o slikarju Jožefu Petkovšku, za katerega je leta 1999 v okviru programa Narodne galerije v Ljubljani pripravil razstavo Jožef Petkovšek – Podvo­jene slike. Likovna dela razstavlja od leta 1975 dalje na samostojnih in skupin­skih razstavah, med najpomembnejše sodi velika retrospektivna razstava v Mo­derni galeriji v Ljubljani leta 2002. Leta 2000 mu je Univerza v Ljubljani dodelila priznanje umetniških del in ga leta 2001 habilitirala za docenta za slikarstvo, leta 2010 je postal izredni profesor. Od leta 1992 do 2005 je sodeloval na Peda­goški fakulteti v Ljubljani, kjer je predaval o moderni umetnosti, od leta 2005 pa predava na oddelku za slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikova­nje v Ljubljani. Živi in dela v Ljubljani.

Slika za mamo, 2011, akril in digitalni print na platnu, 140 x 240 cm

Foto: Marko Kapus

Iz cikla Benetke, 2012, akril na juti, 300 x 150 cm Foto: Ljubo Radovac

Petek, 7. september 2012

Obala ob razstavišču Monfortmed 16. in 20. uro Sardeljada

ob 18. uri Druženje ob glasbi z

Anjo in Andrejem

Sobota, 8. september 2012

Tartinijev trg med 10. in 17. uro Razstava slik iz konkurence

za nagrade

ob 20. uri Slavnostna podelitev nagrad

in otvoritev razstav Ex-tempora Piran 2012 Voditelj: Danijel Malalan, dramski igralec; kulturni program: Rudi Bučar in Siniša Bukinac, režija Igor Jelen

4

metov. Te so na pogled igrive, duhovite, in predvsem ženske. Avtorica se poigrava z žen­sko garderobo in modnimi dodatki, skulpture so konkretni ženski fetišni predmeti, kot na primer torbice in klobuki, ki jih pooseblja z izjemno domišljijo in humorno interpretacijo. Vsak predmet pripoveduje svojo zgodbo, vsak je svet zase. Površina je nasičena z bar­vami in najrazličnejšimi ročno izdelanimi detajli, ki oblikujejo teksturo in nas spretno vodijo v interpretaciji. Mični predmeti so skrajno vabljivi in všečni, spogledujejo se s preteklostjo, izvedba v glini pa jim obenem daje nedotakljivost in nedostopnost. Skulp­ture so, kot razmišlja avtorica, ne le spomin na stare čase ampak predvsem opomin na modno koketiranje z novimi trendi. Sporočilo je tudi glob lje: kako se atributi ženskosti kažejo v mno go-terosti njenih simbolnih funkcij, ki jo ujamejo kot

5

Od petka, 24. avgusta, do sobote, 1. septembra 2012

Valobran na Punti v Piranu Kiparska delavnica v kamnu

Mentorica: Gail Clair Morris, akad. kiparka (Velika Britanija). Vsi zainteresirani prijave do zapolnitve mest na: www.kud­korenina.si /v soorganizaciji s KUD Korenina/

Od sobote, 25. avgusta 2012

Galerija Herman Pečarič Skupinska razstava keramičnih

skulptur G 12 – Marta Pavlinc, Karel Pavlinc, Lučka Šićarov, Danica Žbontar

24. avgust–7. oktober 2012

Program prireditev v času Ex-tempora Piran 2012

Razstava je na ogled do 7. oktobra 2012

Od torka, 28. avgusta 2012

Tartinijeva hiša Razstava likovnih del za zbirko

sodobne sakralne umetnosti v Strunjanu Razstava na ogled do 28. septembra 2012/organizator: Skupnost Italijanov Giuseppe Tartini Piran/

Torek, 4. september 2012

Apollonijeva palača ob 20. uri Otvoritev razstave Igor Banfi,

slike/v soorganizaciji s podjetjem Etigraf d. o. o., Piran/

Sreda, 5. september 2012

Tartinijev trg med 10. in 12. uro Otroški slikarski ex-tempore

Vrtca Mornarček Piran

Četrtek, 6. september 2012

Obala ob razstavišču Monfort med 9. in 12. uro Ustvarjala delavnica za otroke

in mladino Pogled z okna Vodi Ksenija Pfeifer

Tartinijeva hiša ob 19. uri Otvoritev razstave Piran,

likovna dela skupine keramikov pod vodstvom mentorice Apolonije Krejačič Razstava je na ogled do 20. septembra 2012/organizator: Skupnost Italijanov Giuseppe Tartini Piran/

XLVII. mednarodni slikarski ex­temporeXIII. mednarodni ex­tempore keramike

2012

Mestna galerijaGalerija Herman Pečarič Ogled razstav Ex-tempora

2012

Razstavišče Monfort Portorož Sprejem župana Občine

Piran Petra Bossmana

Sobota, 15., 22., 29. sep-tember in 6. oktober 2012

Obala ob razstavišču Monfort med 10. in 12. uro Ustvarjalne delavnice

za otroke in mladino Odsevi morja Vodi Andreja Panič

Razstavišča

Mestna galerija Piran 9. september–7. oktober 2012 Razstavišče Monfort Portorož 9. september–7. oktober 2012 Galerija Herman Pečarič 9. september–7. oktober 2012 Apollonijeva palača 4.–16. september 2012 Tartinijeva hiša 28. avgust–28. september 2012

Urnik

Torek–sobota 11.00–17.00, nedelja 11.00–13.00; ponedeljek zaprtoTartinijeva hiša: vsak dan 11.00–12.00 in 17.00–18.00 ❚

100 YC [100 Year City / 100-letno mesto]

Galerija A+A, Benetke, Paviljon Republike Slovenije na 13. Mednarodni razstavi arhitekture – La Biennale di Venezia29. avgust–25. november 2012Urnik: 10.00–18.00; zaprto ob ponedeljkih (razen 3. septembra in 19. novembra 2012)

Slovenija tudi letos sodeluje na naj­večjem svetovnem arhitek tur nem dogodku, arhitekturnem bienalu v Benetkah. Predstavlja se s projektom

100­letno mesto/100 Year City, kustosa Toma Kovaca, ki deluje tudi v okviru Evrop­ske prestolnice kulture. Razstava 100YC v Benetkah, pod vodstvom komisarja Petra Tomaža Dobrile, je bila izbrana prek ciljnega državnega razpisa in je nastala v koproduk­ciji Znanstveno raziskovalnega združenja za umetnost, kulturno izobraževalne programe in tehnologijo EpeKa ter Univerze RMIT iz Mebourna, Australija.

Pri razvoju projekta 100YC je sodelovalo več kot 1000 strokovnjakov z različnih po­dročij od arhitektov, urbanistov, znanstveni­kov, umet ni kov, ekonomistov, filozofov do študentov in njihovih mentorjev. Njihovo sodelovanje botruje neverjetnemu uspehu, ki dosega astronomskih 2.5 mio zadetkov, več kot 2.1 mio podatkovnih izmenjav dnev­no in 60 odstotno aktivno sodelovanje med vsemi udeleženci. Pod okriljem 23. institucij iz 11. držav so akterji v več kot 100 projektih snovali vizije mesta prihodnosti, ki jih, kot svoje zamisli Maribora čez 100 let, predstav­ljajo na letošnjem beneškem bienalu ter o njih razpravljajo na številnih predavanjih, srečanjih, okroglih mizah, simpozijih, kon­ferencah in izobraževalnih debatah. Raz­stava 100YC je podprlo Ministrstvo za izo­braževanje, znanost, kulturo in šport.

100­letno mesto poudarja naravo zuna­njih pritiskov na arhitekturo in nastajajoče paradokse, ki vplivajo na ureditev mest. In kakšna bodo mesta čez sto let? Ali je sploh mogoče predvideti njihovo funkcijo, zah­teve ali njihovo ureditev stoletje vnaprej in oblikovati prihod nost z ujemanjem urbane infrastrukture?

Eden od namenov projekta je ustanoviti stalno laboratorijsko mesto za prihodnje razprave in razvoj arhitekturne inteligence. Ta se bo zavzemala za sposobnost vpogleda v prihodnost, za raziskovanje predvidenih sprememb in spodbujanje k izjemnemu op­timizmu kot enemu temeljnih pogojev za preoblikovanje mesta in transformacijo ob li­kovanja globalne ekonomije v 21. stoletju. ❚www.aplusa.it, www.epeka.si in www.2112ai.org

Hernan Diaz Alonso, SCI Arc

G 12 Marta Pavlinc, Karel Pavlinc, Lučka Šićarov, Danica ŽbontarGalerija Herman Pečarič, Piran28. avgust–7. oktober 2012

Ob osrednji razstavi XIII. mednarod ne­ga ex­tempora keramike Piran 2012 se skupinska pred stavitev štirih avtorjev kaže kot dopolnilen in osve žujoč vpo­

gled v dejavnost že uveljavljenih ustvar jalcev te zvrsti. Kljub temu, da so avtorji po svojem likovnem izrazu individualno že dalj časa pre­poznavni, so se odločili za nov izziv, ki pomeni začetek skupnega nastopanja pod imenom G 12.

V sozvoč ju s formo je izbran monokromni kolo­rit eno vito strukturiranih ali gladkih glinenih površin. Prefinjeni barvni odtenki poudarjajo oblike, njihovo plastičnost in mehkobo posamez­nih linij ter lirično mehčajo monumentalnost.

Tudi v skulpturah Karla Pavlinca je pouda­rek na oblikah. Te so abstraktne in elementar­ne, pogosto so to geometrične oblike stožca in kvadratne ali okrogle reliefno obdelane plosk ve. Prevladuje estetika minimalizma, ki se odraža tudi v izbiri barve. Še posebej so stroge linije poudarjene z izbiro črne barve, ki prevladuje ob beli in zemeljskih tonih. Glinena površina

je nadgrajena z minimalističnimi posegi, relief­nimi vzorci ali z barvnimi akcenti in glazurami. Ničesar ni odveč, vse je elementarno in prečiš­čeno, posamezne skulpture in kompozicije nas po stavijo v nekakšno brezčasje. Ujeti smo v formo zunaj prostora in časa, ki nas nagovarja k razmišljanju.

V skulpturah Lučke Šićarov se srečamo z znanimi oblikami vsakdanjih uporabnih pred­

ženo, ljubico, mamo … Funkcij, ki se po navadi zdijo trdnejše od trdote žgane gline, včasih pa mehkejše od pre livov barv, ki naj bi jo polepšale.

Bolj poetičen in pritajeno duhovit je pri­stop Marte Pavlinc. Čiste in elementarne oblike skulptur govorijo same po sebi, pred­vsem pa pred stav ljajo podlago, na kateri se slikarski in kiparski elementi spre menijo v pisavo in berljiva znamenja. Oblika jo vodi v zapisovanje z barvo, risbo in s figurativnimi ali abstraktnimi plastičnimi intervencijami, ki na površini ust var jajo pripoved. Intimnejše vsebine pronicajo iz notranjosti stiliziranih hiš na površje skozi drobne odprtine. Slutimo prikrito dogajanje, srečujejo se notranji in zunanji prostor, misli, čustva in spomini, ki se skrivnostno prepletajo in šepetajo različne zgodbe. Zapisi so tudi likovni element, ki pre­mišljeno, skladno in nekoliko igrivo zapolnju­je monokromno gladko površino preprostih volumnov do želenih estetskih učinkov. ❚ Tatjana Sirk

Razstava je predvsem prilož nost, da dobijo različne likovne poetike v medsebojnem dialo­gu drugačne razsežnosti. Prav v dialogu na­sprotij se vzpostavita večplastna komunikacija in soočanje med posameznimi likovnimi deli, ko se v vizualnem in vsebinskem kontek stu prepletajo različne oblike, struk tu re obdelanih površin in barve.

Keramične skulpture Danice Žbontar izsto­pajo predvsem po obliki, ki je vselej čista in voluminozna. Skoraj neverjetno je, kako se v procesu ustvarjanja z izjemnim občutkom za volumen in prostor krhka glina spremeni v na

videz trdno, odporno in nelomljivo snov. Še posebej izrazito je to pri velikih formatih, kjer z nizanjem preprostih oblik gradi impozantne kompozicije. Navdihuje jo narava, njeni elemen­ti in pojavi, ki jih s spretno interpreta cijo pre­nese v skulpturo. Mehke, sproščene in naravne linije izražajo posebno poetiko in vzbujajo lagodnost, ki se čez robove skulptur preseli v prostor, kjer nas občutek zatišja pomirja.

Foto

: Arh

iv a

vtor

jev

Foto: Arhiv OGP

Foto: Arhiv EPK

6

Zgodilo se je … Poletna muzejska noč v galerijah Loža in Meduza v Kopru

Poletna muzejska noč v Monfortu v Portorožu

Napovedujemo

RAZSTAVIŠCE • SPAZIO ESPOSITIVO • ART HALLMONFORT PORTOROZ • PORTOROSEˇ

ˇ

16. 6. - 5. 9. 2012

Yoko-Lennon-TitoOdprtje razstave v petek, 14. septembra 2012, v razstavišču Negrisin v Miljah, Italija

Foto

: Arh

iv O

GPFo

to: A

rhiv

OGP

Foto

: Arh

iv O

GP

Obalne galerije so Poletno muzejsko noč zaključile z odprtjem razstave Yoko, Lennon, Tito. Družabni večer je popestrila glasbena skupina The Bestbeat iz Srbije, ki nas je z melodijami Beatlesov popeljala v dobre stare čase.