Giacomo Puccini - SNG Maribor · Web viewPremiera je bila 21. januarja 1977. Režijski zasnovi za...

GRADIVO ZA MEDIJE

Giacomo Puccini

IL TRITTICOTRIPTIH

Koprodukcija z Opéra-Théatre Metz Métropole, Grand Théâtre de Tours

Dirigent Claudio Maria MicheliSimon Robinson

Režiser Paul-Émile FournyScenograf, oblikovanje luči Patrick MéeüsKostumografinja Giovanna Fiorentini

Praizvedba opere 14. december 1918, Metropolitan Opera, New York

IL TABARRO – PLAŠČGlasba Giacomo PucciniLibreto Giuseppe Adami, po drami La houppelande Didiera Golda

Michele Károly SzemerédyGiorgetta Nadia VezzùLuigi Florian LaconiTinca/Linj Dušan TopolovecTalpa/Krt Jaki JurgecFrugola/Podlasica Irena PetkovaVenditore di canzonette/Lajnar Martin SušnikDue amanti/Zaljubljenca Nilda Luketič, Tomaž Planinc

SUOR ANGELICA – SESTRA ANGELIKAGlasba Giacomo PucciniLibreto Giovacchino Forzano

Suor Angelica Fernanda CostaZia Principessa/Teta kneginja Guadalupe BarrientosSuor Genovieffa Valentina ČudenMaestra delle Novizie/Nadzorna sestra novink Dada KladenikZelatrice/Gorečnica Irena Petkova

GRADIVO ZA MEDIJE 1/19

Badessa/Opatinja Dada Kladenik/Marija ZelkoSuor Osmina/Dolcina Nevenka KiseljakDue Converse/Spreobrnjenki Mojca Potrč, Martina LedinekDue Cercatrici/Sestri usmiljenki Regina Schulz, Gnucha LiubovUna Novizia/Novinka Mojca PotrčDue Suore/Sestri Tanja Vuzem, Nataša Žlender

GIANNI SCHICCHIGlasba Giacomo PucciniLibreto Giovacchino Forzano

Gianni Schicchi Károly SzemerédyLauretta Andreja Zakonjšek KrtRinuccio Martin SušnikZita Guadalupe BarrientosGherardo Dušan TopolovecNella Valentina ČudenMarco Jaki JurgecSimone Valentin PivovarovBetto Alfonz KodričLa Ciesca Irena PetkovaSpinelloccio, zdravnik Matjaž VezonikSer Amantio di Nicolao, notar Miha MiklušPinellino. priča Bojan HintereggerGuccio, priča Peter SkušekGherardhino Nejc Žaler

Simfonični orkester SNG MariborGlasbeni direktor Benjamin Pionnier

Zbor Opere SNG MariborZborovodja Zsuzsa Budavari Novak

Asistentka režije Tanja LužarKorepetitorji Robert Mraček, Olga PečenyPrevod nadnapisov Luka HrvatinIzvedba nadnapisov Božidar Hadler, Franc MarotŠepetalki Sabina Alatič, Nada StrnadInspicienta Iztok Smeh, Peter Krajnc

Premiera 27. september 2013, Velika dvorana SNG Maribor

Operna predstava se izvaja v italijanskem jeziku in ima dva odmora.


VSEBINA OPERE

Il tabarro – PlaščNa krovu barke se Giorgetta z vnemo posveča gospodinjskim opravilom, njen mož Michele pa nemo strmi v sončni zahod. V navalu strasti Michele prosi ženo, naj ga poljubi: ta mu željo izpolni, toda brez vsake strasti. Po napornem delovnem dnevu ponudi Giorgetta vino mlademu pristaniškemu delavcu Luigiju in njegovima prijateljema, Tinci (Linju) in Talpi (Krtu). Luigi pokliče lajnarja, ki zbrani druščini postreže z valčkom, na katerega najprej zaplešeta Giorgetta in Tinca, nato pa ga zamenja Luigi. Kmalu zatem se vrne Michele in zagrenjeno odslovi muzikanta. Giorgetta povpraša moža, zakaj je tako hladen in odsoten, vendar ne dobi nobenega odgovora. Nato prispe Frugola, ki išče svojega moža Talpo, da bi se z njo vrnil domov, druščini pa pokaže, kaj vse je zbrala na svojem dnevnem obhodu. Talpa in drugi možje se vračajo z dela, Tinca pa namerava utopiti svojo žalost v bližnji gostilni zaradi nezveste žene. Luigi mu pritrdi, da je to včasih edini način, kako se spoprijeti s težavami in življenjsko bedo. Frugola se medtem prepušča sanjarijam o podeželski koči, ob kateri bi se sončila s svojim možem na bližnji jasi, Giorgetta pa si skromno želi, da bi končno lahko že enkrat zapustila barko in se ustalila v svojem rojstnem kraju, živahnem pariškem predmestju. Po odhodu Talpe in Frugole si Luigi in Giorgetta izpovesta ljubezen, ki pa sta jo prisiljena skrivati zaradi Michelejevega bolestnega ljubosumja. Idilo prepovedane ljubezni prekine Michele. Luigi ga prosi, če ga lahko odpusti z barke, ko bodo prispeli v Rouen, toda Michele ga prepričuje, naj ostane, saj bi tam težko našel delo. Potem ko se mož spusti v podpalubje, Giorgetta vpraša Luigija, zakaj ju želi zapustiti. Ta ji odgovori, da ne prenese misli, da bi jo delil z drugim. Ljubimca se nato dogovorita za srečanje še isto noč. Ko bo Michele zaspal, bo Giorgetta v znak prižgala vžigalico in spustila mostič za vkrcanje. Po Luigijevem slovesu Giorgetta premišljuje, kako težko je najti resnično srečo v življenju. Michele se kmalu vrne k ženi, da bi v njej prebudil speče ljubezensko čustvo in strast, toda občuti le njen nemir. Spominja se srečne preteklosti pred smrtjo njunega otroka, ko so se v hladnih nočeh vsi trije greli pod njegovim plaščem. Toda Giorgetta se kljub temu ne omehča, saj premišljuje o Luigiju, in odide v podpalubje. Michele zato posumi, da ljubimka z drugim moškim, in si na krovu prižge pipo. Ko Luigi zagleda težko pričakovani razpoznavni znak ljubezenskega srečanja, prihiti na krov, toda zgrožen najde Micheleja. Ta ga zagrabi in prisili, da bi priznal svojo ljubezen do Giorgette, nato pa ga hladnokrvno zadavi. Morilec skrije truplo pod plašč. Nemirno Giorgetto obide zla slutnja, zato se vrne na krov, da bi se opravičila Micheleju. Ko ga prosi, naj jo ogreje pod svojim plaščem, Michele razpre ogrinjalo, iz katerega se skotali mrtev Luigi. Giorgetta zakriči in od šoka omedli.

Suor Angelica – Sestra AngelicaNekega prelepega pomladanskega večera se iz samostanske kapele razlegajo ženski glasovi, ki prepevajo hvalnico Mariji. Ko se po končani maši v vrtu zberejo nune, sestra nadzornica naloži kazen sestri Lucilli, ki je povzročala nemir med mašo, in sestri Osmini, ki je skrila vrtnice pod svojo posvečeno obleko. Medtem ko se sestre posvečajo molitvi in kontemplaciji moralnih naukov, sestra Genovieffa opazi, kako se je v svetlobi zahajajočega sonca vodnjak v osrčju samostana pozlatil. Sestra nadzornica si


manifestacijo takšne lepote razlaga kot dejanje božje milosti. Nenadna melanholija prevzame sestre, ko se te spomnijo svoje prijateljice, ki je preminila pred enim letom. Genovieffa je prepričana, da se je v vodnjaku prebudil njen duh in da se mu sestre morajo pokloniti v spomin. Angelica pa meni, da se takšna hotenja porajajo le v živih, kajti želje duhov se uresničijo, še preden jih ti utegnejo izreči. Nadzorna sestra opomni svoje varovanke, da predstavljajo vsakršne posvetne želje nadlogo, ki bi se ji morale posvečene redovnice izogibati. Kljub temu pa se sestre razgovorijo in priznajo, da jih občasno še vedno zamikajo posvetni užitki: sestra Genovieffa, ki je bila v mladosti pastirica, si še zdaj želi ljubkovati jagenjčka, sestra Dolcina pa si občasno privošči kakšno sladkarijo. Le Angelica zavrne možnost, da bi jo kdaj zamikale tovrstne skušnjave, česar pa ji ostale sestre ne verjamejo. Toda v Angelici se vendarle poraja posebna želja, za katero si še posebej želi, da bi se uresničila: hrepeni namreč po stiku s svojo nekdanjo družino. Ker že sedem let ni slišala nobene novice o svojcih, druge sestre domnevajo, da mora biti Angelica visokega stanu in da je njen greh velik. Kmalu prispejo sestre usmiljenke in razdelijo revežem hrano, ki so jo zbrale. Ena od sester omeni Angelici, da stoji pred vrati samostana razkošna kočija. Angelico razganja od radovednosti in prosi sestro, naj ji podrobneje opiše kočijo, toda njen odgovor prekine zvonec, ki oznani prihod obiskovalcev. Med sestre stopi opatinja, ki sporoči Angelici, da jo je obiskala njena teta kneginja. Naduta sorodnica zavrne prisrčno gesto nečakinje in naglo preide k bistvu: po smrti Angelikinih staršev je bila imenovana za skrbnico dediščine, ki je namenjena njej in njeni sestri Anni Violi. Ker se namerava sestra poročiti, kneginja zahteva, da se Angelica odpove svojemu deležu premoženja v sestrino korist. Brezčutna kneginja sklene, da redovnica ni upravičena do dediščine, ker je osramotila svojo družino. Globoko prizadeta zaradi tetinega krutega vedenja Angelica priseže, da se je spokorila za svoje mladostne zablode, obenem pa ne more pozabiti svojega sinka, zato povpraša teto, kako je z njim. Ta ji cinično odvrne, da je njen sin umrl pred dvema letoma. Tragična novica jo popolnoma stre, zato resignirano podpiše izjavo, s katero se odpoveduje premoženju. Po kneginjinem odhodu Angelica žaluje za svojim otrokom. Odločena, da se mu pridruži v nebesih, použije strup iz zelišč. Kmalu zatem se zave, da je z željo po samomoru storila smrtni greh, zato prosi za odpuščanje. V odgovor se oglasi angelski zbor, Angelica pa zagleda blagoslovljeno Devico, ki ji stopa naproti in nosi njenega otroka.

Gianni SchicchiV spalnici pokojnega Buosa Donatija, bogatega in spoštovanega Firenčana, so se zbrali njegovi sorodniki, da bi počastili spomin na umrlega. Toda zbrano sorodstvo bolj kot žalovanje zanima premoženje, o katerem so slišali govorice, da naj bi ga pokojnik z oporoko v celoti zapustil bližnjemu samostanu. Vendar upanje zanje še obstaja, če oporoka ni bila overjena pri notarju, zato povprašajo za nasvet najstarejšega sorodnika Simoneja, ki velja v tovrstnih zadevah za bolj izkušenega, ker je bil nekoč župan kraja Fucecchio. Simone predlaga, naj nemudoma poiščejo oporoko. V hiši završi, saj se začne obsedeno iskanje oporoke, ki jo naposled najde Rinuccio. Preden jo ta izroči Ziti, novi vodji družine, od nje izsili obljubo, da se bo v primeru ugodnega razpleta pri razdelitvi dediščine lahko poročil z Lauretto, hčerko Giannija Schicchija. Medtem ko Zita koleba s svojo odločitvijo, Rinuccio naroči Gherardinu, naj poišče Lauretto in Giannija Schicchija. Ko začne vsa družina na glas brati oporoko, se govorice na


razočaranje vseh zbranih kmalu izkažejo kot resnične. Rinuccio predlaga družini, naj dovoli, da jim pomaga Gianni Schicchi, ki se je s pomočjo lastne iznajdljivosti izkopal iz revščine in postal uspešen podjetnik. Zita predlogu ostro nasprotuje, saj se boji, da bi se okoristil na račun družine. Gherardino se vrne in naznani prihod Laurette in Giannija, kar le še dodatno vznemiri zbrane. Kmalu po prihodu Gianni presenečeno ugotovi, da je družina ostala brez premoženja, in zasluti svojo priložnost. Zitin pohlep izzove prepir, v katerem Schicchi prepozna vso hinavščino Donatijevih, in hoče oditi. Toda obupana mlada zaljubljenca Rinuccio in Lauretta ga prosita, naj družini pomaga, saj se bosta le tako lahko poročila. Potem ko prebere oporoko, se Schicchi spomni načrta, kako bi prelisičil notarja. Družini razodene, da namerava prevzeti identiteto pokojnega Buosa, in jim naroči, naj odstranijo pokojnega in uredijo posteljo. Donatijeve kmalu obišče zdravnik Spinelloccio, da bi preveril starostnikovo zdravstveno stanje. Gianni se uspešno izdaja za gospodarja hiše in z oponašanjem Buosovega glasu prepriča nekoliko zmedenega zdravnika, da se je njegovo zdravje bistveno izboljšalo. Ko zdravnik, vidno zadovoljen zaradi bolnikove ozdravitve, zapusti hišo, družina zmagoslavno pozdravi Schicchijevo zvijačo, ta pa naroči Rinucciu, naj poišče notarja in dve priči, ker namerava narekovati novo oporoko v korist pokojnikove družine. Sleherni član družine se zdaj priporoča Schicchiju, naj zanj prihrani najboljši del posestva. Schicchi želi ugoditi vsem zahtevam, obenem pa dediče opozori, da morajo to skrivnost ohraniti zase – v nasprotnem primeru jim grozi kazen izgona iz Firenc. Rinuccio prispe z notarjem, Serom Amantiem, in z dvema pričama, Gucciem in Pinellinom. Po uvodnih formalnostih Schicchi narekuje novo oporoko, v kateri vse premoženje zapušča »svojemu dobremu prijatelju Gianniju Schicchiju«. Dediči, ki so medtem prisluškovali v sosednji sobi, pobesnijo, toda Gianni jih naglo umiri z diskretno opombo na pretečo kazen, ki bi jih doletela ob morebitnem razkritju prevare. Ko notar in obe priči odidejo, pokojnikovi sorodniki želijo temeljito izprazniti celotno hišo, toda Gianni jih nažene iz svojega novega prebivališča. Le Rinuccio in Lauretta sta srečna, kajti zdaj ni več nobene ovire za njuno poroko, ki bo povezala obe družini, Gianni Schicchi pa se obrne k občinstvu in prosi, naj mu odpusti prevaro zaradi srečnega izida, kajti, kot vemo, cilj vse prevečkrat posvečuje sredstva.


Giacomo Puccini: Il trittico (Triptih)

Na začetku leta 1910 se je Pucciniju porodila zamisel, da bi, izhajajoč iz Dantejeve epske trilogije Božanske komedije, ustvaril realistično-naturalistično grozljivko, misterij in satirično burleskno opero buffo. V skladu z Divino commedio naj bi Plašč (Il tabarro) predstavljal Pekel (Inferno), Suor Angelica Vice (Purgatorio), Gianni Schicchi pa Raj (Paradiso). Potem ko je tri enodejanke dokončal, so mu prijatelji svetovali, naj celotno delo naslovi Il trittico (Triptih). Med operami ni očitne vsebinske in ne glasbene povezave; Triptih pomeni tudi odmik od tradicionalne opere v dejanjih. Z njim je Puccini pol stoletja po Wagnerjevem Prstanu ubral nasprotno smer: medtem ko je bil Wagnerjev namen, da s svojo tetralogijo na štirih večerih pritegne zanimanje publike z eno zgodbo, je Puccini v nekaj urah – v enem večeru – ponudil poslušalcem tri različne, tematsko nepovezane sižeje. Carl Dahlhaus trdi, da predstavlja Puccinijev »iz drastično kontrastirajočih delov zgrajen Triptih novum v zgodovini opere« in je tudi »kot celota eno najpomembnejših skladateljevih del«.

Il tabarro – PlaščPlašč je edina od treh enodejank, zasnovana na enem literarnem delu, in sicer drami La houppelande (1910) Didiera Golda, ki si jo je Puccini ogledal leta 1912 v pariškem Théâtre de Marigny. Libreto v italijanskem jeziku mu je izdelal Giuseppe Adami. V Plašču se izraža težnja k dvodelnosti, pri čemer je v prvem delu enodejanke prikazano izhodiščno stanje in specifični ambient drame: gre za mešanico idiličnega in tragičnega življenja, ki od samega začetka obvladuje dogajanje, kar kaže tudi daljši orkestralni uvod. Plašč ima v primerjavi z drugima enodejankama nekoliko daljšo predigro, ki pa z dramaturškega vidika ni običajna uvertura, kajti zavesa se dvigne že po prvem taktu, orkester pa spremlja »nemo« dogajanje, ko Michele razklada tovor s čolna, ki je privezan na obalo Sene v Parizu, medtem ko se njegova žena Giorgetta posveča gospodinjskim opravilom. Glasba (v 6/8, 9/8 in 12/8 taktu) ponazarja rečni tok ter s fiksiranimi toni posnema zvok sirene parnika in hupe oddaljenega avtomobila. Dialog Micheleja in Giorgette ob zamolklem zvoku zbora razkladalcev, ki prihajajo iz ladijskega trupa in se skrivnostno ter grozeče vedno bolj približujejo, spremlja izvajanje viol in flavt, ki prekinja (kot izraz strahu) navidezno enakomeren in monoton tok dogajanja. Po močnem zasuku se zasliši napitnica v ritmu valčka, ki pa v rafinirano zgrajenem harmonskem stavku nad enostavnim pedalnim tonom pihal ne zveni veselo, pač pa prej zlovešče napoveduje bližajočo se katastrofo. Enako turobno zveni glasba lajnarja, na katero zapleše Giorgetta z razkladalcem Luigijem. Namerno intonančno nečista pasaža piccola, flavt, klarinetov in basklarineta zaključi prizor.V naslednji epizodi nastopi prodajalec popevk, ki navzočim predlaga najnovejši »šlager«: »Chi la vuole l'ultima canzonetta?« V popevki opeva zgodbo o Mimi. V njej citira Puccini temo iz svoje opere La bohème: »Primavera, primavera ... Chi ha vissuto per amore, per amore si morì ...« Prav na tem mestu Puccini mojstrsko izdela orkestralni del, kakršnega dotlej ni bilo zaznati v njegovih operah in ga moremo primerjati morda le z operami Richarda Straussa. Po daljšem začetnem delu sledi skercozo, ki ga zaznamujeta nastop žene razkladalca Talpe, imenovane Frugola (»Podlasica«), potepuhinje, ki zbira odpadke. V pesmih izpoveduje željo po lastnem domu in jo izvaja v svojevrstnem staccatu: orkester pa (z ostinatnimi figurami) prispeva


k mračnemu ozadju in poudarja brezizhodnost njene želje: »Ho soganto una casetta con un piccolo orticello ...« Luigi, skrivni ljubimec Giorgette, v krajši ariji toži nad življenjem pariškega proletariata: »Hai ben ragione, meglio non pensare ...« Luigi in Giorgetta nato v duetu opevata lepote Pariza: »Ma chi lascia il sobborgo vuol tornare.«Po odhodu Frugole ponovi orkester uvodno glasbo o reki, tokrat s sodelovanjem dveh pevskih solistov, sopranistke in tenorista za sceno. Prizor se zaključi na daljšem tonu (ladijske sirene) v pianissimu. Dogajanje v drugem delu, ki zavzema polovico dejanja, zaznamujejo izključno nastopi treh protagonistov – Micheleja, Luigija in Giorgette. Glasba v tem delu z bogato kromatiko vzbuja še mračnejše vzdušje. V duetu (v cis-molu) se zaljubljenca Luigi in Giorgetta dogovarjata o razpoznavnem znaku s prižigom vžigalic: »Ascolta: come ieri lascerò la passerella ... Si ... il fiammifero acceso,« kar spominja na Wagnerjevega Tristana, le da je bil Tristanov in Izoldin znak bakla. Luigijev in Giorgettin duet se konča s kromatičnim padcem prek dveh oktav v orkestru. Michelejev in Giorgettin duet poteka v parlandu in se tako razlikuje od konvencionalnega ljubezenskega dueta Luigija in Giorgette, zaključi pa se z njeno zadržanostjo. Sredi dueta zadoni devet udarcev zvona iz sosednje cerkve. Čez čas se zasliši pesem mimoidočega ljubezenskega para »Bocca di rosa fresca ... E baci di rugiada ...«, katere melodijo, zgrajeno na dveh cerkvenih modusih, spremlja izvajanje harfe in čeleste v C-duru ter signal trobente iz bližnje kasarne v B-duru nad pedalnim tonom orkestra v a-molu. Politonalnost na tem mestu naj bi odslikavala skupnost proletariata ter sočasno medsebojno odtujenost in nerazumevanje.Vrhunec drugega dela predstavlja Michelejev monolog, ki v prvotni verziji libreta prinaša njegov nagovor reki »Scorri, fiume« in prikaz žalostnega aktualnega stanja: Michele razmišlja o nesmiselnosti življenja brez ljubezni. Nekoliko razvlečen monolog je Puccini najprej nekoliko skrajšal, nato pa ga je povsem spremenil. V zadnji različici se Michele sprašuje, kdo je ljubimec njegove žene Giorgette, in najavi, da bo neznanca umoril, slednji pa bo končal v globini reke: »Nulla! ... Silenzio! ... Ma chi dunque! ... Chi dunque? ... Chi sarà?« Jedro monologa je motiv plašča (v dvojno punktiranem ritmu), ki ga skladatelj predeluje v smislu vodilnega motiva. Začenja se v pianissimu, nato pa se v silovitem crescendu konča na fortissimu (fff) z grožnjo: »La pace è nella morte!«Po monologu sledi nagli sklep: Michele prestreže Luigija na poti k Giorgetti in ga zadavi. Ko prispe Giorgetta do kraja, kjer naj bi jo pričakal Luigi, presunjena najde svojega moža. Ko ta razpre plašč, se iz njega skotali Luigijevo truplo. Glasba izrisuje grozljivo stanje in katastrofo. Plašč se, podobno kot dve najbolj znani veristični enodejanki Cavalleria rusticana (Kmečka čast) Pietra Mascagnija in I Pagliacci (Glumači) Ruggiera Leoncavalla, zaključi z umorom, funkcija okolja pa je v tem, da to usmeritev še podčrtuje. V Plašču Puccini nadaljuje slogovno smer, ki jo je začel v Deklici z zlatega zahoda (La fanciulla del West): melodija kot nosilka izraza vedno bolj izgublja svojo primarnost. Poudarek je na bogati zvočnosti, osnovani na barvitosti harmonskega stavka in instrumentacije, vpliv Debussyja, posebno njegovih Nokturnov, je nesporen.

Suor Angelica – Sestra AngelikaOdločitev Puccinija, da napiše »samostansko« opero enodejanko, kot mu je predlagal Giovacchino Forzano (gledališki pisec in operni režiser v milanski Scali in Teatru Reale v Rimu), moremo poiskati tudi v povezavi z njegovo dve leti starejšo sestro Iginio, ki je


bila že štirideset let prednica v samostanu Vicepalago pri mestu Lucca. Jedro zgodbe ni v samostanskem življenju, temveč v moralnem vprašanju, ali je ženska vredna obsodbe zaradi zunajzakonske ljubezenske zveze, iz katere se je rodil sin. Zagotovo pa se je Puccinija ta snov dotaknila močneje, ker je tudi sam doživljal težave zaradi dvajsetletne zunajzakonske zveze z življenjsko sopotnico Elviro, s katero je imel sina Antonia. Zvezo sta uzakonila šele, ko je sin dopolnil dvajset let. Puccini je dalj časa iskal primeren mistično-idiličen libreto, ki bi bil dovolj nasproten »brutalnemu« Plašču, kar je v Suor Angelici, v kateri nastopajo le ženski glasovi, idealen kontrast prvi enodejanki. Suor Angelica je vsebinsko-sižejska predhodnica opere Les dialogues des carmelites (Pogovori karmeličank) Francisa Poulenca ter vokalni antipod Massenetovi operi Le jongleur de Notre-Dame, v kateri nastopajo le moški glasovi in je dogajanje prestavljeno v moški samostan. Pri obeh operah se na koncu prikaže Marija, ki odpusti vsem grešnikom. Puccini je vrhunsko izdelal zlasti altovski lik kneginje, Angelikine tete, in jo prikazal kot brezsrčno, svetohlinsko osebo, žensko negativko (analogno moškemu negativcu Scarpiji v Tosci). Dramaturška pomanjkljivost operne enodejanke je v opisu samostanskega življenja pa tudi v nekoliko razvlečenem in nejasnem libretu brez nakazane pripovedne poante. Puccini je zato opero pozneje nekoliko predelal in skrajšal, vendar ni spreminjal prizorov, ampak je črtal nekaj Angelikinih solističnih nastopov.Opera se začenja s štiritaktnim motivom šestih tonov zvonov (pred dvigom zavese). Motiv (le nekoliko spremenjen od tistega v prvem dejanju Tosce), prevzame nato orkester. Sledi spev Ave Maria, ki ga pojejo sestre za sceno ob spremljavi orgel, zvonov in virtuozne igre piccola. Del te glasbe je Puccini prvotno napisal za načrtovano opero Due zoccoletti (Dve cokli) po romanu pisateljice Louise de la Ramée. Pasaža v orkestru uvaja prvi Angelikin solistični nastop, ki kulminira v fortissimu orkestra in temelji na poznejšem spoznanju »La morte è la vita bella«. Sestre nato v kratkem zborovskem dialogu »komentirajo« Angelikino plemiško poreklo in kazen, zaradi katere je morala v samostan. Močan signal trobent naznani, da je pred vrati kočija.Angelika domneva, da jo je po sedmih letih obiskal nekdo iz družinskega kroga. Njeno vznemirljivo pevsko izvajanje spremljajo akordi orkestra, zasliši pa se žalni zbor s pokopališča, kjer sestre pojejo rekviem za umrlo sestro. Gre za trideset let staro žalno mašo, ki jo je Puccini povzel po svoji operi Edgar: »Requiem aeternam dona ei, Domine ...« S tem se zaključi ekspozicija, ki zavzema polovico operne enodejanke. Dejanje se začenja s prihodom kneginje, Angelikine tete, ki v mračnem tonu izpove svojo družinsko odgovornost: nad pizzicatom kontrabasov izvajajo rogovi figuro, ki jo ob vstopu kneginje zaigra ves orkester in napoveduje zloveščo situacijo. Z imitacijo Angelikinega krika v orkestru protagonistka zahteva, da ji kneginja pove, kako je z njenim sinom: »Com'è, com'è mio figlio?«V tem je tudi bistvo zgodbe: ker je Angelika rodila nezakonskega sina, jo je družina poslala v samostan, da tam opravi pokoro. Vendar pa ji teta odvzame vsako upanje, da bi jo spokoritev privedla do sreče. Namen prihoda kneginje je bil doseči Angelikino odpoved dediščini. Prizor srečanja Angelike s kneginjo je dramatični višek opere. Zaznamuje ga predelava vodilnih motivov, izrazita kromatika in izredno diferencirana instrumentacija. Operne osebe so mojstrsko upodobljene, zlasti svetohlinka kneginja in tragični lik Angelike. Po kneginjinem odhodu sledi velika arija Angelike, »Senza mamma, bimbo, tu sei morto ... Ora, che tutto sai, angelo bello«, ki temelji na treh ekspresivnih melodijah ter sodi med najlepše Puccinijeve sopranske arije. Je nekakšen


tridelni »lamento«, s srednjim delom v F-duru in tretjim, zaključnim v a-molu. Zadnji anticipira Angelikino slovo od zemeljskega življenja (z vzponom na visoki A v pianissimu). Zatem sestre v zboru obkrožijo Angeliko, z njo sočustvujejo ter se pripravljajo na njen samomor z zeliščnim strupom. Za to mesto je Puccini prvotno komponiral t. i. »zeliščno« arijo.V zaključnem prizoru vključi Puccini mešani zbor (to je edina točka, v kateri sodelujejo tudi moški glasovi) ter orkester na sceni. Daljši simfonični intermezzo zaznamujejo zanosna melodija, polifonska struktura in poudarjeno barvita instrumentacija. Iz skupine sester izstopa le Genovieffa. Puccini ji namenja večjo arijo: »E lo confesso. Soave Signor mio.« Po mnenju nekaterih poznavalcev pa je manj posrečen finale: nekoliko nenavaden je nastop angelskega zbora, pri katerem se pojavi Angelikin umrli sin ob spremljavi mogočnih zvokov orkestra, orgel in dveh klavirjev.

Gianni SchicchiTretja, komična operna enodejanka zavzema v Puccinijevem opusu podobno mesto kot Falstaff v Verdijevem in Mojstri pevci nürnberški v Wagnerjevem. Besedilo, katerega avtor je, prav tako kot v drugi enodejanki, Giovacchino Forzano, je zasnovano svobodno in ne na literarnem delu, če izvzamemo nakazan namig na Dantejevo Božansko komedijo, kjer Gianni Schicchi »potuje« – zaradi poneverbe oporoke – v pekel, kar omenja Dante v tridesetem spevu svoje Komedije: »E l'Aretin, che rimase, tremando, mi disse: Quel folletto è Gianni Schicchi, e va rabbioso altrui cosí conciando.« (V prevodu Andreja Capudra: »Arečan, ki ostal je, ves trepeče rekoč: 'Tu norec tu je Schicchi Gianni, ki kolje vseokrog, ko bes ga meče'.«) V svoji predlogi je Forzano izhajal iz tradicije commedie dell'arte. Tako je naslovni junak imitacija harlekina, Lauretta pa kolombine. V tretji enodejanki moremo tako zaznati posrečeno sintezo skladateljevega osebnega sloga in opere buffe. Posebna značilnost opere je tudi, da v njej prevladujejo hitri tempi; le na liričnih mestih so počasnejši. Melodije so zasnovane večinoma diatonično in zelo pogosto nastopajo veliki intervalni skoki. V harmonskem stavku se Puccini izogiba kromatike, zelo rad pa uporablja razne disonantne tvorbe.V ekspoziciji predstavi Puccini bistvo dejanja v sinkopiranem ritmu, nato nastopi vodilni ostinatni motiv Giannija Schicchija v padajočih osminkah (med tonaliteto B-dura in b-mola). Motiv spremljajo tihi udarci parodistične žalne koračnice na malem bobnu – kot prispodoba žalujoče zbrane družine zaradi pravkar umrlega Buosa Donatija. Sorodnike tare tudi negotovost glede razdelitve dediščine, kar poteka v parlando dialogu. V kratkih ariozih Puccini jasno »obravnava« vsakega od devetih sorodnikov. Za dediščino se najbolj zanima Rinuccio, nečak pokojnikove sestrične Zite (imenovane La Vecchia). Samo tako bi postal neodvisen in bi lahko poročil Lauretto, hčerko Giannija Schicchija, od vseh preziranega povzpetnika.Posamezni prizori in epizode so večinoma v durovih tonalitetah in le redko v molu, kot denimo v omenjenem prizoru, kjer hoče Puccini prikazati lažne občutke sorodnikov. V šestnajstem taktu nastopi drugi, lahkotni motiv Giannija Schicchija v parlando slogu opere buffe, medtem ko tretji – v smislu nekakšne fanfare – simbolizira njegovo preudarnost. Vsako upanje med sorodniki zamre, ko se ob odkritju oporoke izkaže, da je Buoso celotno premoženje zapustil Cerkvi. Rinuccio poišče pomoč pri Gianniju Schicchiju. V ariji hvali Firence in njeno novo družbo, ki jo proti stari oligarhični


zaznamuje Gianni Schicchi: »Firenze è come un albero fiorito, che in piazza dei Signori ha tronco e fronde ... Viva la gente nuova e Gianni Schicchi.«Spopad med starejšo in mlajšo generacijo se nato odvija v dialogu med Giannijem Schicchijem in hčerko Lauretto. Oče odkloni Laurettino prošnjo za pomoč, ker stara teta Zita – kot bodoča »poglavarka« družine – nasprotuje zvezi Rinuccia in Laurette. Slednja roti očeta in grozi s samomorom, kar zapoje v ariozu, eni najpriljubljenejših točk opere, še zlasti zaradi prikupne, enostavne melodije in harmonije (v ritmu siciliane): »O mio babbino caro ... andrei sul Ponte Vecchio ma per buttarmi in Arno! ... Dio, vorrei morir!« Še posebej pogosto jo pojejo sopranistke na opernih koncertih.Potem ko je Lauretta prepričala očeta, sklene Gianni Schicchi, da se bo, preoblečen v Buosa Donatija, podal k notarju in mu narekoval novo oporoko: »Si corre dal notaio ...« Ariozo je napisan v ritmu fokstrota, ki je nastal le nekaj let pred Puccinijevo enodejanko, kar je bilo za takratni čas za gledališko delo, ki se dogaja v srednjem veku, nekoliko nenavadno. Prizor z oporoko je vrhunski, tako glede zamisli libretista kakor tudi briljantne instrumentacije. Puccini domiselno oblikuje prizor diktata, kjer mehanično mrmranje notarja – ob latinskih frazah – spremlja s štiriglasnim kontrapunktom. V drugem ariozu Gianni Schicchi svari sorodnike pred ponaredkom oporoke in hlini slovo od Firenc in njene družbe: »Prima un avvertimento! ... Addio Firenze, addio cielo divino ...«Potem ko je uspel pripisati nase dragoceno dediščino, odžene Gianni Schicchi sorodstvo, kar se zgodi ob neartikuliranem »kričanju« z nedoločljivo tonsko višino, Lauretta in Rinuccio pa si v duetu napovedujeta srečno prihodnost: »Lauretta, mia Lauretta! Staremo sempre qui! ... Guarda! Firenze è d'oro!« V kratkem, sedemnajst taktov trajajočem finalu se obrne Gianni Schicchi k poslušalcem (ob spremljavi godal in klarineta) z vprašanjem, ali je mogel Buosov denar »boljše končati«: »Ditemi, voi, Signori, se i quattrini potevan finir meglio di così!« Opera večinoma nima zaključenih ansambelskih točk, izjema je le tercet Nelle (žene Bousijevega nečaka Gherarda) in Ciesce (žene Marca, sina Buosovega bratranca Simoneja) ter Zite. Nekateri označujejo opero Gianni Schicchi kot »prekomponirano ansambelsko sceno«, pri kateri je petnajst nastopajočih oseb nenehno na odru. Ker avtograf zadnje enodejanke ne izkazuje popravkov (prvih dveh pa le malo), lahko sklepamo, da je bil Puccini zadovoljen že s svojim prvim osnutkom.

Puccini je končal enodejanko Il tabarro (po zapisu na avtografu partiture) 25. novembra 1916, Suor Angelico 14. septembra 1917 in Giannija Schicchija 20. aprila 1918. Prvotno je želel, da bi bila praizvedba Triptiha v Rimu, a je prva svetovna vojna to preprečila. Zatem je sprejel ponudbo Metropolitanske opere v New Yorku (praizvedba je bila 14. decembra 1918), kjer pa je velik uspeh doživel le s tretjo opero, medtem ko s Plaščem in Sestro Angeliko poslušalcev ni prepričal. Triptih je dirigiral Roberto Moranzoni, režiser je bil Ryszard Ordyński, kot pevski solisti pa so nastopili (med drugimi): Luigi Montesanto (Michele), Claudia Muzio (Giorgetta), Giulio Crimi (Luigi), Alice Gentle (La Frugola) – v Plašču; Geraldine Farrar (Angelica), Flora Perini (Kneginja), Mary Ellis (Genovieffa) – v Sestri Angeliki; ter Giuseppe De Luca (Gianni Schicchi), Florence Easton (Lauretta), Giulio Crimi (Rinuccio), Kathleen Howard (Zita) v Gianniju Schicchiju. V Evropi so celotni Triptih prvič uprizorili leta 1919 v Rimu, leta 1920 v Neaplju, na Dunaju in v Londonu (v operi Covent Garden), kjer so opero Gianni Schicchi kritiki ocenili kot mojstrsko komično opero. Leta 1922 so Triptih prvič


izvajali v Budimpešti v madžarščini, leta 1923 v Parizu v francoščini ter leta 1927 v Zagrebu v hrvaškem prevodu. Vse tri enodejanke so bile v Jugoslaviji prvič izvedene leta 1922 v Ljubljani, in sicer v slovenskem jeziku (premiera je bila 3. junija 1922).Med najvidnejšimi svetovnimi oblikovalci posameznih likov so bili pevci: Maria Jeritza, Lotte Lehmann, Leontyne Price, Renata Scotto (Giorgetta), Sherrill Milnes, Ingvar Wixell (Michele), Placido Domingo (Luigi) – v Plašču; Victoria de los Angeles, Renata Scotto (Angelica), Fedora Barbieri, Marilyn Horne (Kneginja), Ileana Cotrubas (Genovieffa) – v Sestri Angeliki ter Tito Gobbi (Gianni Schicchi), Victoria de los Ángeles, Ileana Cotrubas (Lauretta) ter Carlo del Monte in Placido Domingo (Rinuccio) v operi Gianni Schicchi. Čeprav je bil Puccini sprva prepričan, da Triptiha ni mogoče deliti, se je po izvedbi leta 1921 v mestu Lucca pridružil mnenju, da je mogoče posamezne enodejanke izvesti s kakšnim drugim opernim ali baletnim delom na istem večeru, kar se je najpogosteje pripetilo z opero Gianni Schicchi. Šele pozneje so uprizoritve celotnega Triptiha postajale vse pogostejše.

V Mariboru Puccinijevega Triptiha doslej v celoti še niso uprizorili. Trikrat so vključili v spored zadnjo enodejanko Gianni Schicchi in enkrat prvo, Plašč. Prvič so komično opero Gianni Schicchi uprizorili v sezoni 1953/54 v slovenskem prevodu Nika Štritofa, premiera je bila 8. novembra 1953. Režijsko jo je pripravil Jurislav Korenić, ki je bil tudi kostumograf, scenograf je bil Vlado Rijavec, dirigiral je Heribert Svetel, zbor pa je naštudiral Ferdo Pirc. V posameznih vlogah so nastopili: Karlo Kamuščič (Gianni Schicchi), Jelka Cimerman-Iglič, Jelka Rupnik (Lauretta), Mitja Gregorač, Milan Gorenšek (Rinuccio), Adalberta Thuma (Zita), Nada Kraker-Vrezec (Nella), Mija Vidic (La Ciesca) idr. Bilo je 10 predstav.Druga uprizoritev Giannija Schicchija je bila v sezoni 1955/56, prav tako v slovenskem prevodu Nika Štritofa, premiera je bila 11. junija 1955. Opero je režiral Nino Uršič, scenograf je bil Tošo Primožič, dirigiral je Jakov Cipci, zborovodja pa je bil Ferdo Pirc. Pevski solisti so bili med drugimi: Karlo Kamuščič, Marcel Ostaševski (Gianni Schicchi), Nada Zrimšek, Jelka Rupnik (Lauretta), Jože Gašperšič (Rinuccio), Adalberta Thuma (Zita), Nada Kraker (Nella), Mija Vidic (La Ciesca), bilo je 17 predstav. Na istem večeru je bil izveden tudi balet Šeherezada Nikolaja Rimskega-Korsakova.Tretja uprizoritev komične enodejanke Gianni Schicchi je bila v sezoni 1976/77, skupaj s prvo enodejanko Plašč, obe v slovenskem prevodu Smiljana Samca. Premiera je bila 21. januarja 1977. Režijski zasnovi za obe operi je izdelal Franjo Potočnik, scenografijo Vlado Rijavec, kostumografka je bila Vlasta Hegedušić, zborovodja Ferdo Pirc, dirigenta (pri Plašču) sta bila Kristjan Ukmar in Boris Švara, opero Gianni Schicchi pa sta dirigirala Kristjan Ukmar in Marko Žigon. Pevske like so oblikovali v enodejanki Plašč: Sergio Brunello (Michele), Ada Sardo (Giorgetta), Carlo Biasini k. g., Simeon Gugulovski k. g. (Luigi), Blagovesta Popmarkova, Majda Švagan (La Frugola), Aleksander Boštjančič (Prodajalec pesmi) idr. V operi Gianni Schicchi pa so bili pevski solisti: Emil Baronik (Gianni Schicchi), Zorica Barač, Nada Zrimšek (Lauretta), Ervin Ogner (Rinuccio), Adalberta Thuma (Zita), Dragica Kovačič (Nella), Majda Švagan (La Ciesca) idr. Bilo je 12 predstav.

dr. Manica Špendal


BIOGRAFIJE USTVARJALCEV PREDSTAVE

Claudio Maria Micheli, dirigentDirigent Claudio Maria Micheli se je rodil v Rimu, kjer se je že v zgodnjem otroštvu začel glasbeno izobraževati. Po diplomi iz klasične kitare v razredu profesorja Bruna Battiste D’Amaria na Konservatoriju Sv. Cecilije je nadaljeval s študijem glasbe. Strast do opere ga je vodila k študiju kompozicije in dirigiranja. Leta 1991 je debitiral s ciklom koncertov po večjih gledališčih v Nemčiji, v okviru katerega je nastopil ob uglednem tenoristu Giuseppeju di Stefanu in požel velik uspeh. Od takrat je v vlogi dirigenta oziroma glasbenega vodje nastopil več kot petstokrat, najpogosteje v Franciji, Belgiji, Nemčiji, Švici, Španiji, Rusiji, Ukrajini, Južni Koreji, Albaniji idr. Pod njegovo taktirko so nastopili vrhunski operni pevci, denimo Gena Dimitrova, Bonaldo Giaiotti, José Carreras, Nunzio Todisco, Lando Bartolini, Nicola Martinucci, Giuseppe Taddei in številni drugi. Poleg železnega operno-baletnega repertoarja (Rigoletto, Trubadur, La traviata, Aida, Otello, Nabucco, Ples v maskah, Moč usode, Macbeth, Tosca, La bohème, Madama Butterfly, Manon Lescaut, Turandot, Triptih, Ljubezenski napoj, Don Pasquale, Lucia di Lammermoor, Seviljski brivec, Norma, Don Giovanni; Hrestač, Labodje jezero, Trnuljčica, Giselle, Bolero, Pulcinella, Romeo in Julija idr.) se posveča tudi simfoniki. Od leta 2000 do 2003 je sodeloval s svetovno znanim skladateljem filmske glasbe Enniom Morriconejem, katerega glasbo je snemal na znanih prizoriščih, kot so veronska Arena, Kongresna dvorana v Parizu, neapeljski Campi Flegrei idr. Je direktor ansambla Ruggiero Giovannelli, s katerim je posnel zgoščenko z deli omenjenega skladatelja (Palestrinovega učenca in naslednika), ter umetniški direktor Glasbenega središča Arcangelo Corelli. Je glavni direktor rimskega orkestra Nova Amadeus, pred tem je bil tudi glasbeni vodja baletnega festivala v Piacenzi, plesnega dogodka »Vigevano Ballet Festival«, festivala »Lario Lirica« v Comu ter festivala Zlatega harlekina (»Arlecchino d'Oro«) v Mantovi. Je tudi predsednik mednarodnega pevskega tekmovanja »Città di Colleferro«, od leta 1995 pa stalni direktor in član žirije mednarodnega pevskega tekmovanja »Mattia Battistini«. Od leta 2005 je glavni dirigent festivala »Lirica in Piazza« južnotoskanskega mesta Massa Marittima. Za svoje umetniške dosežke je prejel zlato plaketo »Mario del Monaco«, vpisan pa je bil tudi v zlato knjigo mesta Velletri. V okviru novega projekta MusicOrienta, ki ga podpira rimska regija, je glasbeni direktor in glavni dirigent Rimskega električnega orkestra (Roma Electric Orchestra), ki ga sestavljajo mladi glasbeniki do 23 let. Nastopil je tudi v filmu Življenje je lepo (La vita è bella) Roberta Benignija, v katerem dirigira Barcarollo iz Offenbachove opere Hoffmannove pripovedke.

Simon Robinson, dirigentKariero dirigenta in pedagoga Simona Robinsona zaznamujejo številni uspehi ter širok repertoar, ki zvrstno obsega opere, operete, muzikale, simfonična in komorna dela, med njimi kar 26 svetovnih premier. Od leta 1979 je stalni dirigent Opere in Baleta SNG Maribor. Poleg tega je sodeloval s številnimi uglednimi gostujočimi umetniki pri skoraj vseh produkcijah mariborske Opere in Baleta. Njegov naraščajoč sloves mu je v Sloveniji in tujini zagotovil veliko gostovanj. Tako je kot gostujoči dirigent med drugim sodeloval s Slovensko filharmonijo, Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, Hrvaškim vojaškim simfoničnim orkestrom, Beograjsko filharmonijo, Collegium musicum iz Guildforda, Simfoničnim orkestrom univerze iz Surreyja, Kraljevo akademijo za glasbo


iz Londona in iz Cambridgea ter s Kraljevim filharmoničnim orkestrom iz Liverpoola, Angleško narodno opero iz Leedsa, Praškim radijskim orkestrom in Filharmonijo Veneto – Treviso, SNP Beograd in Novi Sad ter drugimi. Simon Robinson je dejaven in iskan tudi kot skladatelj, ki ustvarja predvsem različne glasbenodramske zvrsti (kot so dramsko gledališče, radijske in televizijske igre, lutkovno gledališče, različne akademske proslave); ukvarja se tudi s pedagoškim delom. Je redni profesor za dirigiranje na Univerzi v Mariboru (habilitiran je bil leta 2012) in profesor za glasbeno literaturo na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Kot predan izvajalec slovenske glasbe je posnel vrsto plošč za zbirko Slovenska glasbena dediščina ter za potrebe RTV Slovenija in Radio Maribor. Za svoje dosežke je prejel tudi več priznanj in nagrad, med drugim mu je za zasluge na področju sodelovanja med Slovenijo in Britanijo kraljica Elizabeta II. leta 1998 podelila red britanskega imperija.

Paul-Émile Fourny, režiserPaul-Émile Fourny se je rodil v Liègeu. Je režiser in umetniški direktor Opere Metz Métropole. Potem ko je 1981 prejel prvo nagrado za umetnost gledališkega govora in deklamiranje na Kraljevem konservatoriju v rojstnem mestu, je delal kot profesor, komik, režiser in področni direktor za animacijo v Kulturnem centru Oupeye v Belgiji. Leta 1985 se je pridružil ekipi Gerarda Mortierja v bruseljskem gledališču La Monnaie. Kariero je po letu 1989 nadaljeval v Franciji, kjer je delal v Operi v Avignonu in za festival Chorégies d’Orange, od oktobra 2001 do septembra 2009 pa je bil izvršni in umetniški direktor v Operi v Nici. V Nici, na festivalu Chorégies d’Orange v Solunu ter v Kraljevi operi Valonije v Liègeu je režiral Kratko življenje Manuela de Falle. Mozartovo Ugrabitev iz Seraja je režiral v Nici in v Novi izraelski operi v Tel Avivu, Dukasovo opero Ariadna in Sinjebradec pa v praški Državni operi, v Newyorški mestni operi in v Nici. Prav tam je režiral tudi Mozartovo opero Don Giovanni, Giordanovo opero Andrea Chénier na glasbenem festivalu v Santanderju v Španiji, v Modeni in Rovigu, Donizettijevo Lucio di Lammermoor na Festivalu v Antibesu, v Nici in v Hongkongu. Med njegovimi odrskimi inscenacijami zasledimo tudi Fausta Gounoda (Opera Avignon, Opera Saint-Étienne, Nica, Kraljeva opera Valonije v Liègeu, gledališče Cervantes v Malagi, gledališče La Plata v Argentini). V Nici in Avignonu je režiral Lehárjevo Deželo smehljaja, Sans famille Jeana-Clauda Petita, Mireille Gounoda v Toulonu; v Nici, Modeni, Ferrari in Piacenzi je postavil Puccinijevo Tosco, Puccinijev Triptih pa na Mednarodnem glasbenem festivalu v Macau v okviru Puccinijevega leta. Leta 2009 je pripravil uprizoritev Hoffmannovih pripovedk v Operi v Nici ter singapurski Državni operi ter Aido v palači Nikaia v Nici, Manon Lescaut pa za Puccinijev festival v Torre del Lago. Poleti 2011 je odprl festival Savonlinna Opera Festival z Mozartovo opero Don Giovanni, nato pa še festival Chorégies d’Orange z Verdijevim Rigolettom. Julija 2012 je režiral novo uprizoritev Wertherja za argentinsko gledališče La Plata ter jeseni istega leta novo predstavo Carmen ob 50. obletnici Državne opere v Seulu. Leta 2007 je prejel francosko odlikovanje legije časti.

Patrick Méeüs, scenograf in oblikovalec lučiPatrick Méeüs (rojen leta 1963) je začel pot konceptualnega oblikovalca celostne gledališke podobe s področja scenografije in luči leta 1986. Sprva se je intenzivno posvečal predvsem oblikovanju svetlobe številnih koreografij – skupno število presega 70 različnih projektov, ki jih je povečini soustvaril za toulouški Ballet du Capitole


(Raymonda, Gusar, Romeo in Julija, Paquita, Himera, Ognjeni ptič, Posvetitev pomladi, Silfida, Vihar itd.) ter Ballet Nice Méditerrannée (Favnovo popoldne, Allegro brillante, Silfide, Campanella, Coppélia, Raymonda, Romeo in Julija idr.). Od leta 1992 deluje kot oblikovalec luči za ples, dramsko gledališče in opero. V domeni klasičnega gledališča je veliko sodeloval s francoskim režiserjem in igralcem Danielom Mesguichem, s katerim sta ustvarila predstave, kot denimo Racinovi tragediji Bérénice in Esther, Shakespearjeva dramska dela (Antonij in Kleopatra, Hamlet, Vihar idr.), Molièrovega Don Juana, Offenbachovo opero buffo Pariško življenje, Sofoklejevo Elektro, Evripidovo Medejo, Sartrovo dramo Hudič in ljubi Bog, Kleistovega Princa Homburškega, Corneillev Boulevard du Boulevard du Boulevard – Cinna, Du cristal à la fumée Jacquesa Attalija idr. Pogosto je sodeloval tudi z gledališčem Comédie Française (Agatha, Poslednje pismo, Ghelderode, Pariško življenje, Vihar, Srečni dnevi). Z režiserjema Jean-Mariejem Villégierjem in Jonathanom Duvergerjem je sodeloval pri produkciji predstave La révolte za gledališče Théâtre de l'Athénée, Händlovega oratorija Jefta (Opéra du Rhin, Opera v Bordeauxu) in Lullyjeve opere Atys (Opéra Comique v Parizu, Théâtre de Cean, Opera v Bordeauxu, Opera v Versaillesu, New York). Luč je oblikoval za številne operne predstave: Pelej in Melisanda, Samson in Dalila, Wozzeck, Triptih, Faustovo prekletstvo, Così fan tutte, Vesele žene windsorske, Ljubezenski napoj, Hoffmannove pripovedke, Rigoletto, La traviata, Pikova dama, Tosca, Carmen, Falstaff, Manon Lescaut, La fille du régiment, Ples v maskah, Čarobna piščal, Vesela vdova, Grad vojvode Sinjebradca, Otrok in čarovnije idr.

Giovanna Fiorentini, kostumografinjaGiovanna Fiorentini se je vpisala na Akademijo lepih umetnosti v Firencah, na kateri je diplomirala iz scenografije in kostumografije z najvišjimi ocenami. Leta 2000 je začela sodelovati z opernim scenografom Poppijem Ranchettijem. Njen umetniški debi predstavlja scenografija in kostumografija Hazonove opere La Teresina v beneškem Teatru Goldoni leta 2002. Naslednje leto je pripravila kostume za Verdijevo opero Aida, ki je bila uprizorjena v Izraelski operi v Tel Avivu, nato pa še za drame in muzikale v Italiji, kot so Nina no' far la stupida, Trnuljčica, Gelsomina e Zampanò. Ustvarila je tudi kostumografijo za Verdijevi operi Macbeth in Attila (Opernwerkstatt na Dunaju), od leta 2007 pa je soustvarjala operne predstave, kot so Nabucco (Opera v Nici), Andrea Chénier (Opera v Malagi), Manon Lescaut (Puccinijev festival v Torro del Lagu, Opera v Nici). Leta 2010 je pripravila kostumografijo ob stoletnici praizvedbe Puccinijeve opere Deklice z zahoda (La fanciulla del West), ki jo je režirala Kirsten Harms v okviru 56. Puccinijevega festivala v Torro del Lagu. Leta 2011 je bila kostumografinja Mozartove opere Don Giovanni (Savonlinna Opera Festival), leto pozneje pa Delibesove opere Lakmé (Theater Bonn). Obe operi je režiral Paul-Émile Fourny, s katerim redno sodeluje. Poleg kostumografije se posveča tudi ustvarjanju umetniških del za tako stalne kot gostujoče razstave v muzejih in galerijah. S svojimi deli je gostovala na razstavi Museum of Precinema – Minici Zotti Collection ter Salt Wagner – Places of Memory. Zadnja razstava je nastala v sodelovanju z beneškim Društvom Richarda Wagnerja. Od leta 2005 poučuje predmet tehnike in grafično procesiranje kostumov na Akademiji lepih umetnosti v Firencah, prav tako je aktivna kot koordinatorica in menedžerka produkcij študentov oddelka za scenografijo.


BIOGRAFIJE PEVSKIH SOLISTOV

Károly Szemerédy, baritonBaritonist Károly Szemerédy se je rodil v Budimpešti leta 1979. Prve glasbene spodbude je dobil kot član Otroškega zbora Madžarske državne opere. Po končani gimnaziji se je začel resneje posvečati solopetju. Leta 1997 je zmagal na tekmovanju solopevcev v Budimpešti, na državnem tekmovanju pa je zmagal leto pozneje. Udeležil se je tudi tekmovanja madžarske televizije Glas leta 2001 in osvojil prvo mesto. Po diplomi na Visoki šoli za trgovino, gostinstvo in turizem, je magistriral iz turizma, nato pa pridobil še diplomo iz mednarodnih odnosov na budimpeški Visoki šoli za management. Pevske dispozicije je razvijal ob mentorstvu koloraturne sopranistke Margit László. Leta 2005 je bil sprejet na Akademijo za petje v Madridu, in sicer v razred Manuela Cida. Debitiral je dve leti pozneje v madridskem Kraljevem gledališču v vlogi Lavitskega iz opere Boris Godunov, še istega leta pa je nastopil v vlogi Don Basilia (Seviljski brivec). V višjih letnikih pevske akademije je sodeloval v projektu mesta Madrid, Opera for All (Opera za vse), v okviru katerega je nastopil v operah, kot so Luisa Fernanda (Vidal), Don Giovanni (v naslovni vlogi), Bastien in Bastienne (Colas), La bohème (Colline), Amahl in nočni obiskovalci (Melchior), Gianni Schicchi (v naslovni vlogi). Leto 2008 predstavlja prelomno fazo v pevčevi karieri, saj je zmagal na mednarodnem pevskem tekmovanju Maestro Guerrero, bil je tudi finalist tekmovanja »Hans Gabor« na Dunaju. Istega leta je osvojil še tretje mesto na prestižnem pevskem tekmovanju Operalia pod pokroviteljstvom Placida Dominga, kar mu je na stežaj odprlo vrata uglednih opernih hiš in koncertnih dvoran. Tako je med drugim nastopil na festivalih v Segovii, v San Sebastianu ter na koncertih na Madžarskem, Portugalskem, v Romuniji, Španiji, Italiji in Peruju. V vlogi Giorgia Germonta (La traviata) je nastopil v Teatru Segura v perujski prestolnici Lima. V madridskem Kraljevem gledališču je upodobil tudi vloge, kot so Starek (Jenůfa) Schmidt (Andrea Chénier), Villotto (Haydnova opera La vera costanza). Nastopil je tudi v Meyerbeerovi operi Hugenoti, Puccinijevi Tosci in Straussovi Elektri pod dirigentskim vodstvom Semjona Bičkova. V amsterdamski dvorani Concertgebouw je nastopil v Giordanovi operi Andrea Chénier ter v Donizettijevi operi Caterina Cornaro (kot Andrea Cornaro). V valencijski Palači umetnosti pa je pod taktirko Zubina Mehte nastopil v Straussovi operi Saloma. Septembra 2010 je nastopil na koncertu Festivala San Sebastian, in sicer s solistično baritonsko vlogo v Pomladni kantati Sergeja Rahmaninova. Še istega leta je zaključil študij solopetja, od takrat pa se tehnično izpopolnjuje na različnih mojstrskih tečajih, zlasti pri Teresi Berganza, Robertu Scandiuzziju ter Raulu Jimenezu. Decembra 2010 je v varšavski Operi (Teatr Wielki) je debitiral z vlogo Grofa Almavive (Figarova svatba). V omenjenem poljskem gledališču je prvič nastopil tudi v vlogi Escamilla (Carmen).

Nadia Vezzù, sopranSopranistka Nadia Vezzù se je rodila v Padovi, kjer je obiskovala tudi glasbeni konservatorij C. Pollinija. Po diplomi iz petja se je izpopolnjevala na številnih mojstrskih tečajih, zlasti pri Mietti Sighele, Verianu Luchettiju (v Rivi del Garda) ter v Modeni pri znani sopranistki Mirelli Freni. Kot zmagovalka številnih pevskih natečajev in tekmovanj je pod okriljem Italijanskega liričnega in koncertnega društva (As.Li.Co.) leta 2005 debitirala v vlogi Alice v Verdijevem Falstaffu, ki so ga uprizorili v opernih gledališčih v Comu, Brescii, Cremoni, Bergamu in Benetkah. Pevsko kariero je


nadaljevala z vlogami, kot so Giorgetta (Puccinijev Plašč) v švicarskem Fribourgu ter v francoskih mestih Morgex, Vevey in Besançon. V omenjeni vlogi je nastopila tudi v Mestnem gledališču v Modeni ter v gledališčih v Piacenzi in Ferrari. V vlogi Pauline (Gounodova opera Polyeucte) je nastopila na 30. festivalu Valle d'Itria, kot Alice (Falstaff) v Deželnem gledališču v Salzburgu in kot Parisina v istoimenski Mascagnijevi operi v Teatru Goldoni v Livornu. Septembra 2007 je debitirala v naslovni vlogi Puccinijeve opere Tosca v neapeljski Areni Flegrea pod glasbenim vodstvom Daniela Orena. Isto vlogo je upodobila tudi na podiju Teatra Bellini v Catanii, rimskega Teatra dell'Opera, Mestnega gledališča v Modeni in v Piacenzi, v Termah v Caracalli ter v veronski Areni pod režijskim vodstvom Huga de Ane. Med njenimi zadnjimi upodobitvami velja omeniti naslovno vlogo v Puccinijevi Manon Lescaut v Mestnem gledališču v Carpiju, vlogo Maddalene di Coigny v Giordanovi operi Andrea Chénier, v kateri je nastopila v Teatru Carlo Felice v Genovi, naslovno vlogo Verdijeve opere Aida (Vittoriale di Brescia). Nastopila je tudi kot Čočo san (Madama Butterfly) v gledališču v Livornu.

Florian Laconi, tenorTenorist Florian Laconi se je rodil v Metzu, kjer je študiral dramsko igro. Že v času študija je nastopil v številnih gledaliških predstavah v rojstnem mestu, prav tako pa se je večkrat preizkusil v vlogi režiserja. Kot pevec je debitiral leta 1995, ko je začel s študijem solopetja pri sopranistki Michèle Command, Gabrielu Bacquieru in Christianu Jeanu. Leta 2002 je prejel nagrado tekmovanja mladih pevcev (Concours Voix Nouvelles), leta 2006 pa je bil nominiran v okviru 13. natečaja Victoires de la Musique Classique, in sicer v kategoriji lirski umetnik leta. Kot solist je nastopil pod glasbenim vodstvom številnih uveljavljenih dirigentov, med drugim Marca Guidarinija, Alaina Guingala, Johna Nelsona, Jacquesa Lacomba, Alberta Zedde, Alaina Altinogluja, Hervéja Niqueta, Michela Plassona, Daniela Orena in Georgesa Prêtra. Sodeloval je pri opernih produkcijah z režiserji, kot so Bernard Broca, Jean-Louis Grinda, Pier Luigi Pizzi, Ian Judge, Brontis Jodorowsky, Laurent Pelly, Giancarlo del Monaco, Jérôme Savary ter Shirley in Dino. Pel je tudi ob svetovno znanih opernih solistih, kot so Patrizia Ciofi, Anna Netrebko, Rolando Villazon, Bryn Terfel, Inva Mula, Roberto Alagna idr. Njegov repertoar je stilno nadvse raznolik: nastopil je v vlogah, kot denimo Mylio (Le Roi d'Ys), Don José (Carmen), Georges (La Vivandière), Romeo (Romeo in Julija), Tebaldo (I Capuleti e i Montecchi), Števa Burja (Jenůfa), Paris (Lepa Helena), Nemorino (Ljubezenski napoj), Pong (Turandot), naslovna vloga Gounodove opere Faust, Lenski (Jevgenij Onjegin), Ferrando (Così fan tutte), Hoffmann (Hoffmannove pripovedke), Chevalier des Grieux (Manon), Vincent (Mireille), Fenton (Falstaff), Rodolfo (La bohème), Beppe (Pagliacci) idr. V omenjenih vlogah je nastopil na številnih opernih podijih, zlasti v Franciji (operne hiše v Metzu, Avignonu, Monte Carlu, Toulousu, Massyju, Nici, Marseillu, Saint-Étiennu, Opéra Comique v Parizu, Opéra National de Paris Bastille) ter na festivalih, kot so Festival d'Antibes, Festival d'Auver-sur-Oise, Chorégies d’Orange, Festival de Saint-Céré itd. Nastopa tudi v tujini (Liège, Los Angeles, Hongkong idr.).

Fernanda Costa, sopranSopranistka Fernanda Costa je študirala najprej na glasbenem liceju Viotti di Vercelli, in sicer v razredu Rosette Noli, nato pa še na milanskem konservatoriju Giuseppe Verdi,


kjer je tudi diplomirala. Vokalno tehniko je izpopolnjevala pri Tristanu Illesbergu. Bila je finalistka številnih mednarodnih tekmovanj. Leta 1983 je z velikim uspehom debitirala v Donizettijevi operi Don Pasquale v italijanskem mestu Lecce, kar ji je na široko odprlo vrata na prestižne operne odre tako v Italiji kot v tujini. V Torinu je nastopila v predstavah Don Pasquale, Ljubezenski napoj ter Italijanka v Alžiru, v milanski Scali pa v Manzonijevi noviteti Doctor Faustus, Giordanovi operi Fedora in v Straussovi operi Arabella pod dirigentskim vodstvom Wolfganga Sawallischa. V Parmi je nastopila v Offenbachovi operi Hoffmannove pripovedke, v neapeljskem Teatru San Carlo v Brittnovi operi Posilstvo Lukrecije ter v Fioravantijevi komični operi Le cantatrici villane. V Teatru Massimo Bellini je nastopila v Puccinijevi operi La bohème, v Veronski filharmoniji pa v Bellinijevi operi Mesečnica, Donizettijevi Lucii di Lammermoor in Rossinijevem Seviljskem brivcu. S slednjima se je predstavila tudi v italijanski prestolnici, z Rossinijevo Pepelko pa v Mestnem gledališču v Bologni. Vlogo Violette (La traviata) je upodobila v Beneventu, Bergamu, Cremoni, Trapaniju, Fanu in Novari. Kot solistka je gostovala v Riu de Janeiru in Palermu, in sicer z Mozartovo Kronanjsko mašo, s predstavama La bohème in Italijanka v Alžiru pa na Puccinijevem festivalu v Torru del Lago. Kot Violetta in Lucia je nastopila tudi v Pretorijskem gledališču v Južnoafriški republiki ter v Tuniziji (ob ruševinah Kartagine), na londonskem Festivalu Buxton z Mozartovo spevoigro Ugrabitev iz Seraja ter na Japonskem (Tokio, Osaka) z Verdijevim Rigolettom in Rossinijevo Pepelko. Na opernih odrih je nastopila ob boku svetovno znanih opernih pevcev, kot so José Carreras, Leo Nucci, Enzo Dara, Agnes Baltsa, Mirella Freni, Giovanna Casolla, ter pod glasbenim vodstvom Bruna Campanelle, Riccarda Chaillyja, Stefana Ranzanija, Wolfganga Sawallischa idr.

Guadalupe Barrientos, mezzosopranGuadalupe Barrientos se je rodila v Buenos Airesu in že pri šestih letih začela z glasbenim izobraževanjem, najprej ob igranju klavirja, pri osmih letih pa je začela peti v otroškem zboru gledališča Colón. Študirala je na Inštitutu za umetnost v okviru gledališča Colón in v argentinskem gledališču opernega studia La Plata. Dobila je tudi štipendijo fundacije za komorno glasbo, kjer je svojo tehniko izpopolnjevala pri dirigentu Guillermu Opitzu. Leta 2007 je debitirala kot Maddalena v Rigolettu v gledališču Avenida v Buenos Airesu za združenje »Juventus Lyrica«. Nato je nastopila kot Mama/Kačji pastir v Ravelovi operi Otrok in čarovnije, Aurora la Beltrana v Vivesovi operi Doña Francisquita, Suzuki v Madame Butterfly, Hanna Glawari v Veseli vdovi, Flora Bervoix v Traviati, Adalgisa v Normi, Dorabella v Così fan tutte, Isabella v Italijanki v Alžiriji, Cherubino v Figarovi svatbi ter Isolier v Grofu Oryju. Za svoje vloge je požela odlične kritike v domačem in mednarodnem tisku. V argentinskem gledališču La Plata je debitirala v vlogi Samaritanke v Zandonaijevi operi Francesca da Rimini in kot Olga v Jevgeniju Onjeginu. Poleg opernih vlog je tudi koncertno aktivna: pela je na koncertu ob stoletnici gledališča Colón in dobila štipendijo za dokončanje vokalnega študija pri Juliji Varady in Brigitte Fassbänder v Berlinu. Pela je tudi vlogo Carmen v občinskem gledališču Bahía Blanca in Emilio v Otellu v gledališču Libertador San Martín v Cordobi ter solistični part v Beethovnovi Deveti simfoniji na ponovnem odprtju gledališča Colsubsidio Roberto Arias Pérez v Bogoti ter na glasbeni prireditvi »Gala Zürich«. V zadnji sezoni je nastopila v Verdijevem Rekviemu in kot Charlotte v Wertherju v argentinskem gledališču La Plata, nato pa še kot Curra v Moči usode,


Sfinga v Ojdipu in Angelina v Cenerentoli v gledališču Colón v Buenos Airesu. Na mednarodnem tekmovanju Novi glasovi v Güterslohu leta 2011 je prišla do polfinala in prejela vabilo na 25. obletnico mojstrskega tečaja. V letu 2013 je nastopila kot Emilia v Otellu, Ciganka v operi Aleko Sergeja Rahmaninova in kot Marcellina v Figarovi svatbi v gledališču Colón, v sezoni 2012/2013 je debitirala v vlogi Carmen v Operi SNG Maribor.

Andreja Zakonjšek Krt, sopranSopranistka Andreja Zakonjšek Krt se je rodila v Celju, kjer tudi živi. Po diplomi iz glasbene pedagogike na mariborski Pedagoški fakulteti se je izpopolnjevala na Oddelku za koncertno petje na Visoki šoli za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu, kjer je diplomirala z odliko. Je prepričljiva interpretka opernih in operetnih vlog kot tudi koncertnih vokalno-instrumentalnih del ter samospeva. Od sezone 1996/1997 je kot solistka redno zaposlena v SNG Maribor, kjer se je predstavila v vlogah Rozine (Seviljski brivec), Micaële (Carmen), Adine (Ljubezenski napoj), Adele in Rosalinde (Netopir), Maud v krstni izvedbi opere Princesa vrtoglavka Josipa Ipavca, Musette (La bohème), Nannette (Falstaff), Pamine (Čarobna piščal), Belinde (Dido in Enej), Antonie (Hoffmannove pripovedke), Sophie (Werther), Liù (Turandot), Jerice (Zlatorog), Donne Francesce (Črne maske), Hane (Vesela vdova) idr. Redno gostuje tudi v SNG Operi in baletu Ljubljana, kjer je prvič nastopila kot Metka v Humperdinckovi pravljični operi Janko in Metka, zatem pa še kot Suzana (Figarova svatba), Norina (Don Pasquale), Zerlina v Mozartovi operi Don Giovanni, Berenice v Rossinijevi operi Prilika dela tatu, Valencienne in Hana v Lehárjevi Veseli vdovi, Grilletta v Haydnovem Apotekarju, ki je bil na rednem programu Festivala Ljubljana … Dejavna je tudi na koncertnem področju: sodelovala je s Slovenskim komornim zborom, s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, Slovensko filharmonijo, pianistko Natašo Valant in z drugimi. Večkrat je že nastopila na Festivalu Radovljica. Njen koncertni repertoar obsega dela od zgodnjega baroka pa vse do glasbe 20. stoletja, med drugim je kot solistka sodelovala v izvedbah Händlovih, Telemannovih, Bachovih, Haydnovih in Mozartovih vokalno-instrumentalnih del. Leta 2004 je pri Založbi kaset in plošč RTV Slovenija izšla njena prva zgoščenka z naslovom Slovenski in francoski samospevi, ki sta jo posneli s pianistko Natašo Valant – omenjeni plošči so se pod okriljem iste založbe pridružile še nekatere druge, sodelovala je tudi s pianistko Bredo Zakotnik, s katero sta leta 2006 v Slovenj Gradcu izvedli koncert Wolfovih, Schubertovih in Schumannovih samospevov, ki ga je posnel tudi Radio Slovenija. Na omenjeni plošči lahko zasledimo dela Antona Lajovica, Rista Savina, Gabriela Fauréja, Clauda Debussyja ter Léa Delibesa. Sodeluje tudi z orkestrom Hiše kulture Celje, s katerim je med drugim nastopila v Ipavčevi operi Teharski plemiči (Marjetka) in v Kálmánovi opereti Grofica Marica.

Martin Sušnik, tenorTenorist Martin Sušnik se je rodil v Avstraliji, v Sloveniji pa živi že od otroštva. Trenutno zaključuje študij solopetja na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu docentke Pije Brodnik. Uspešno je sodeloval na različnih tekmovanjih doma in v tujini: osvojil je že tri zlata priznanja, leta 2007 na 1. mednarodnem tekmovanju Ithaka, leta 2008 na 37. tekmovanju mladih slovenskih glasbenikov in skupaj s prvo nagrado leta 2010 na istem tekmovanju. Za svoje dosežke je v akademskem letu 2010/2011 prejel


študentsko Prešernovo nagrado. Na koncertih, tako doma kot v tujini, večkrat nastopa z različnimi zbori, s komornimi zasedbami in z orkestri (Orkester Slovenske filharmonije, Orkester SNG Opera in balet Ljubljana, Orkester Slovenske policije, Orkester Slovenske vojske, Zagrebška filharmonija idr.). Velik uspeh je požel ob izvedbi Mozartovega Rekviema in Bachovega Pasijona po Janezu z orkestrom Zagrebške filharmonije. Novembra 2009 je prvič sodeloval s SNG Opero in baletom Ljubljana, nastopil je v vlogi Edoarda Milforta v Rossinijevi Ženitni pogodbi, novembra 2010 je pel naslovno vlogo v operi Pastir Petra Šavlija, decembra 2011 in januarja 2012 pa je gostoval v Opéri Royal v Versaillesu in Opéri Comique v Parizu, kjer je nastopil v operi Amadis de Gaule Johanna Christiana Bacha. Na odru Opere SNG Maribor je januarja 2012 debitiral z vlogo Romualda v Črnih maskah Marija Kogoja, marca 2012 je nastopil še kot Camille de Rosillon v Lehárjevi opereti Vesela vdova, junija 2012 pa kot Nemorino v Donizettijevem Ljubezenskem napoju. V sezoni 2012/2013 je v Mariboru debitiral v vlogi Vojvode Mantovanskega (Rigoletto), kot Don Ottavio v Mozartovi operi Don Giovanni in Lenski v operi Jevgenij Onjegin P. I. Čajkovskega.


Giacomo Puccini - SNG Maribor · Web viewPremiera je bila 21. januarja 1977. Režijski zasnovi za...

Documents

Transcript of Giacomo Puccini - SNG Maribor · Web viewPremiera je bila 21. januarja 1977. Režijski zasnovi za...